Izgorelost – moja pot v pekel in nazaj (2. del)

Fotka: takole sem ležala na klopci v naravi, kamor me je v izgorelosti ves čas noro vleklo. In kamor sem se komaj odvlekla. Iskala sem samo mir … popoln mir.

Prvi znaki in popoln padec

V prvem delu sem na kratko opisala, kako in zakaj sploh pride do izgorelosti, kateri so predpogoji. V tem pa bom opisala, kako se je to zgodilo meni.

Torej po 3 letih izjemno hudega stresa, s katerim se tudi nisem znala, zmogla spopadati (se mi je pa res vsestransko sesulo življenje), sem se avgusta 2016 odpravila za nekaj dni na morje. Da vsaj malo odklopim. Žal tudi tam ni šlo gladko, na poti mi je crknil avto in morala sem ga odpeljati na popravilo. Ker sem bila od obale oddaljena nekaj km, tako praktično 5 dni nisem mogla niti na plažo. Bila sem na koncu z živci; neprestana huda anksioznost (sicer že prej že 3 leta, a sem upala, da na bom morju vsaj malo odklopila).

Prav dobro se še spominjam, kako sem se tam nekega jutra tam zbudila nenormalno utrujena. O, ne – ne tista utrujenost, ko si nekaj dni trdo delal in premalo spal. Ali pa prežural noč. Čisto nekaj drugega; čisto druge dimenzije. S težavo sem se izvlekla iz postelje; težko sem se premikala. Kot bi mi nekdo spil kri iz telesa, vso energijo. Strašljivo.

Kasneje isti ali pa naslednji dan sem začudena ugotovila, da so mi praženi indijski oreščki, ki sem si jih pogosto kupila in so mi bili do takrat vedno preslani, zato sem jih mešala z neslanimi ali brisala v prtiček, nenadoma popolnoma neslani. Na koncu sem iz vrečke stresla ostanek s soljo in pojedla – komaj dovolj slano.
Takrat tega še nisem povezala s ščitnico.

In ta utrujenost se ni nehala. Od tistega dne dalje sem se vsak dan zbudila tako zelo utrujena, da mi je bila muka vstati iz postelje. Po 15 min ali pol ure sem zbirala energijo, da sem se izvlekla iz postelje.

To stanje je trajalo mesece, meni pa se sanjalo ni, kaj je narobe. K svoji zdravnici nisem hotela oz. upala iti, ker sem se jih od nekdaj bala (oz. brutalnih, grobih preiskav); zaradi kasnejših izkušenj pa sem tudi v veliki meri izgubila zaupanje v alopatsko medicino. Pa toliko sem že vedela, da težko, da bi kaj ugotovili. Ti mora pač roka odpasti, da se pač nekje nekaj ‘vidi’.

Konec novembra 2016 sem imela v roku enega tedna še kup stresnih dogodkov: muca, ki sem jo imela, je nenadoma postala vsa čudna, dobila je kar nekakšne izrastke in komaj se je premikala. Grem k veterinarju – rak in metastaze povsod. Morala sem jo dati uspavati.

V istem tednu na treningu, kamor sem še vedno redno hodila (kar je bila katastrofalna napaka, saj so me tako intenzivne vadbe, ki so mi pred tem vedno dajale energijo, dodatno izčrpavale in dvigovale kortizol in adrenalin – torej poslabševaje stanja; a takrat nisem vedela) je voditelju vodene vadbe nekako uspelo polno naloženo utež (pribl. 20 kg) odložiti na oder tako, da se je ta odkotalila dol in padla direktno meni na stopalo.

Skoraj sem se onesvestila od bolečine. Sezujem, pogledam, vse krvavo … Ker nisem imela nikogar, sem se sama odpeljala na urgenco – komaj. Slikanje je pokazalo zlom palca.
In sem dobila nekakšno opornico in povoj.

In nekaj dni kasneje – ne spomnim se natančno, ker sem bila že tako v razsulu od vsega stresa – torej v začetku decembra, sem se zjutraj zbudila v takem stanju, da sem se komaj premikala. Dejansko, dobesedno, fizično, komaj sem se obrnila z levega na desni bok. Ponoči, ko sem spala, sem se komaj obrnila – imela sem občutek, da na meni leži 300 kilogramska žival in jaz se moram pod njo obrniti. Vsak premik je bil peklenski napor, kot bi bila na meni 300 kilogramska teža. Nepredstavljivo, če ne doživiš.

In to se je nadaljevalo. Trajalo tedne. Čutila sem, da mora biti nekaj hudo narobe in raziskovala. Cele večere iskala na internetu, kaj bi lahko bilo. In spomnim se, kako sem nekega dne na Fb zagledala ‘Dr. Axe Adrenal Fatigue’. Besedica ‘fatigue’ je takoj pritegnila mojo pozornost in kliknila sem in prebrala. Končno nekaj, kar nakazuje, da bi lahko bilo moje stanje. Googlam naprej burnout; dobesedno prečešem internet. Mozaik se je začel sestavljati.

To je to. Izgorela sem.

Takoj po odkritju, januarja 2017, sem se odpravila do svoje zdravnice in ji povedala, da mislim, da sem izgorela. Vprašala me je, zakaj. Opisala sem ji počutje in povedala svojo življenjsko zgodbo zadnjih nekaj let in zaprepadena in brez besed je obsedela na stolu. Rekla je, da ne more verjeti, da sem vse to lahko zdržala 3 leta; da ‘normalni’ ljudje v takem stresu ‘padejo dol’ po pol leta.

Hotela me je dati na bolniško, a sem zavrnila. Imela sem firmo; nisem si mogla privoščiti. Tako sem se neznosno matrala še do julija 2017, ko smo končno lahko nekako uredili zadeve, da sem šla na bolniško. Po pravici povedano sploh ne vem, kako sem preživela, ne le, kako sem zmogla.

Ker itak nisem nič mogla – zjutraj sem se nekako zvlekla iz ležečega položaja v sedeč, da sem v postelji naredila najnujnejše za firmo – sem cele dneve iskala čudežno rešitev. Ležala oz. bila v napol sedečem položaju in googlala … Uvedla tono prehranskih dopolnil poleg vseh, ki sem jih že jedla. Predvsem adaptogenov, saj sem vedela, da je telo razsuto in potrebuje pomoč.

Ni konca …

Minevali so tedni … meseci. Stanje nič boljše. Kolikokrat sem se zjokala od vseh muk, trpljenja. Vmes, jasno, postala depresivna. Kaj ne boš, če se mesece počutiš na smrt bolan. Leto naokoli … skoraj nič boljše. Minevajo nadaljnji meseci … še eno leto, a ti ostajaš rastlina. Obupuješ, da boš še kdaj normalen. Da boš še kdaj zdrav. Da boš še kdaj ŽIVEL. Prej kot zajček iz Duracell reklame, danes razvalina.

Življenje gre mimo tebe. Dogodki, zabave … vse gre mimo. Nekaj sem se jih celo udeležila – sama ne vem, kako sem zmogla, a mešalo se mi je že od tega, da sem cele mesece sama doma – in potem vsakič za nekaj dni popolnoma obležala, ker mi je bil že to tak napor.

Šele po poletju leta 2018 sem bila dejansko opazno boljše. A nisem imela sreče in ker sem naredila usodno napako in nisem poslušala svoje intuicije, ki mi je dobesedno kričala, sem v svoje življenje spustila izjemno toksično osebo, in stanje se mi je zaradi njenega katastrofalnega odnosa spet drastično poslabšalo.

Tako je bilo leto 2019 spet korak nazaj namesto naprej, saj sem bila pod izjemno hudim stresom. Po enem letu, v začetku 2020, sem se bremena rešila in končno spet malo zadihala. Že po nekaj tednih sem se začela počutiti bolje – in potem je prišla plandemija.
Kaj naj rečem … #luckyme

Delno plandemija, delno nerazrešene zadeve iz 2019, ki so se razrešile šele konec 2021, so mi vzele še dve leti. Še dobro leto po dogodkih iz 2019 sem imela znake PTSD. Sicer sem napredovala, ampak ko sem se konec 2021 rešila bremena v povezavi z 2019, sem pa dobesedno zadihala. V začetku marca 2022 sem se končno začela počutiti približno normalno.

Moja izgorelost je torej trajala 5 LET. 5 izgubljenih let, ko je šlo življenje v glavnem mimo mene. S tem, da se zavedam, da ni nujno, da je konec in me lahko še kaka situacija ali splet okoliščin ‘vrže’ nazaj. A trenutno sem hvaležna za vsak trenutek; vsak dan, ko se približno dobro, normalno počutim. Po 5 letih so izjema slabi dnevi, ne dobri. <3

V naslednjem delu pa bom opisala, kako sem si skušala pomagati.