Izgorelost – moja pot v pekel in nazaj (5. del)

Dobro je začeti na začetku, zato če ste spregledali preostale dele mojih člankov o izgorelosti, začnite tukaj.

Še nekaj zanimivih dejstev

V izgorelosti sem poleg vseh že naštetih težav doživela še precej ‘zanimivosti’ ali kako naj temu rečem.

Telo ni bilo sposobno presnavljati alkohola

Ker je bilo telo tako izčrpano in v stanju hibernacije, mi tudi alkohola dobri dve leti sploh ni bilo sposobno presnavljati. Sicer na splošno ne maram alkohola, mi je dobesedno ogaben, ampak nekajkrat na leto, ko grem ven, mi pa paše kak koktejl (ker se okusa alkohola ne čuti).

Tako sem le dočakala en Kurzschluss žur, ki sem se ga zelo veselila. Cele mesece, leto, sem bila v glavnem notri … živa groza. Saj sem potrebovala naravo in mir, ampak počasi začneš pogrešati tudi dogajanje, ŽIVLJENJE. Ta občutek, da gre življenje mimo tebe, je strašljiv.

V celem večeru, ki je trajal cca 6 ur, sem spila viski in pol in doživela skorajda blackout. Znanka, ki me je peljala domov, ker sem bila komaj pri zavesti, mi ni verjela, da sem samo toliko spila. Češ »Daj, daj, ziher si več, pa ne veš.«

Se mi je prav za malo zdelo – ja, sem izgorela, ne pa neprisebna. Pri alkoholu sem bila od nekdaj zelo previdna, saj mi je opitost nekaj sramotnega in tega res ne bi želela doživeti. Pač spiješ malo, za dodatno sproščenost in dobro voljo. Sama sem bila 100 % prepričana, da mi je kateri izmed tipov na žuru kaj nasul v pijačo. Res 100 %. Dokler se ni podoben dogodek ponovil nekaj mesecev kasneje.

Tako sva se en dan dobili z isto znanko, da bi šli na koktejl, potem pa v kino. Naročila sem mohito, ki sem ga pila v tistih letih, če sem šla ven. In po že nekaj požirkih sem postala nekako omotična in tako slabotna, da sem se komaj držala na nogah. Tako zelo, da nisem mogla niti sedeti več, želela sem si samo domov počivat. Tako nisem šla niti v kino, ampak sem se komaj, komaj, odvlekla do doma (kaka 2 km – bila sem peš, da bi se vsaj malo sprehodila, ker sem bila ves čas notri in ležala ali sedela).

Pot nazaj je bila podobna kot pot do trgovine in nazaj, opisana v enem od prejšnjih delov. Moje telo je bilo tako na off, tako na koncu z močmi že za ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij in osnovno delovanje, da je bilo tistih nekaj kapljic alkohola, kot ga je bilo v tistih nekaj požirkih, kaplja čez rob. Preprosto ga ni zmoglo sprocesirati, predelati. Če kdo rabi še kak dokaz, da je alkohol strup, je to to.

Po teh dveh dogodkih se še kako leto nisem dotaknila niti kapljice alkohola. Po dveh letih, ko sem že na splošno čutila, da sem bolje, sem ponovno poskusila koktejl in je bilo že vse v redu, a vseeno nisem upala spiti celega. Telo se je počasi, počasi, po polžje vračalo.

Kopeli sem potrebovala kot zrak in vodo

Še eno zanimivo dejstvo je bilo to, da sem, ko je bilo stanje najhujše, kopeli potrebovala skoraj kot zrak in vodo. Sem že kdaj zasledila, da voda deluje terapevtsko – ampak ko sem pa to občutila na svoji koži … nepojmljivo.

Torej ko je bilo najhujše, sem nekaj tednov kopel potrebovala ne le vsak dan, ampak celo dvakrat na dan. Telo mi je kar kričalo po njej – resnično je neverjetno, kako mi je prijalo ležati v vodi. Kopeli sem občutila dobesedno kot balzam za telo in dušo in v kopeli sem začutila prav olajšanje. Tako sem si jih kljub temu, da sem sicer zelo ekološka, kar nekaj časa delala dvakrat na dan, notri pa sem dala še magnezijev sulfat (epsom sol). To je bil del mojega procesa zdravljenja, okrevanja.

Po določenem času je ta potreba prešla na enkrat na dan, nato niti ne nujno vsak dan in tako dalje čedalje redkeje. Zadnje mesece, ko nimam več potrebe po kopelih, temveč jih jemljem kot razvajanje. Skupaj z manjšanjem potrebe po kopelih sem, med drugim, videla svoj napredek, okrevanje.

Obsedeno sem potrebovala sonce, sončenje, morje

Še preden sem padla v zadnji stadij izgorelosti, torej od nekje 2013 dalje, sem bila skoraj obsedena s soncem in sončenjem. Po cele ure sem bila na soncu, noro mi je prijalo – prav potrebovala sem ga. Tako, kot potrebujemo vodo in tako, kot sem potrebovala kopeli. Za zunanjega opazovalca bi bila verjetno videti malo nora s svojo potrebo/obsedenostjo, ampak dejansko sem to potrebovala.

In voda – oh, VODA. Morala sem biti ob vodi, najraje ob morju, zato sem se pogosto vozila vsaj na Bohinjsko jezero, še raje pa na morje, kjer sem cele dneve vegetirala na plaži. Počutila sem se kot izpraznjena baterija, ki se polni na sonce. Resnično neverjetno, kakšen vpliv sta imela sonce in morje name. Čez pomlad in poletje sem tako vsako leto okrevala, medtem ko sem čez jesen in zimo stagnirala.

Nisem prenesla sončnih očal

Že kakih 25 let ob najmočnejšem soncu nosim sončna očala – pač se ne maram kremžiti in ustvarjati gub, sploh glede na to, da nisem na botoksu. Ko pa sem izgorela, jih nisem prenesla – niti ob najmočnejšem opoldanskem soncu ne, ko sem pred izgorelostjo komaj gledala. Preprosto me sonce ni niti najmanj motilo in nisem se pačila. Ne vem, s čim natanko naj to povežem, da brez dvoma je sonce zdravil(n)o, saj so ga moje oči takrat preprosto potrebovale. Nobena, še tako močna svetloba me ni motila; ko pa sem ene dvakrat nadela sončna očala, sem jih morala nemudoma sneti. Dobesedno jih nisem prenesla in morda je tole vzrok (danes jih zato namenoma skoraj ne nosim več).

Izgubila sem občutek za mraz

Včasih v šali rečem, da mi je crknil termostat. Torej sama sem celo življenje izjemno zmrzljiva in kot HSP mraz (pa še (marsi)kaj drugega tudi) res izjemno težko in slabo prenašam. Obožujem pomlad in poletje in pretrpim (dobesedno) zimo. V izgorelosti pa kljub temu, da sem tako malo jedla (vsi vemo, da če (pre)malo jemo in/ali spimo, nas veliko bolj zebe), me nekako nikoli ni zeblo. Dejansko se ne spomnim, da bi me kdaj zeblo in celo pozimi sem šla kdaj na sprehod, da se prezračim, česar sicer skoraj ne počnem.

Ko sem okrevala, se je tudi zmrzljivost vrnila na stare tire, torej so termofor in vroče kopeli pozimi moji najboljši prijatelji.

Bilo je še marsikaj, ampak te stvari so mi nekako najbolj ostale v spominu; veliko, veliko vsega pa je – in bo verjetno za večno – ostalo v črni luknji izgube spomina.

Spregledala sem … marsikaj

V izgorelosti in letih pred njo (prva in druga stopnja izgorelosti, ko se mi še sanjalo ni, kam tonem) sem dodobra spoznala, kakšne ljudi imam okoli sebe, vključno z družino in ‘najboljšimi prijateljicami’. Kdo je (o)stal ob meni in kdo me je zapustil in na kakšen način. Kdo me je vprašal, kako sem in če kaj potrebujem – in kdo me je zapustil v najtežjem obdobju v življenju.

Lahko rečem, da sem se z izjemo terapevtke, ki mi je stala ob strani v najtežjih trenutkih, skozi izgorelost prebi(ja)la sama. Ko sem potrebovala največ pomoči – kakršnekoli oz. v vseh oblikah – sem ostala sama. Morda sem bila delno tudi sama kriva, ker nisem navajena prositi za pomoč – navajena sem, da sem prepuščena sama sebi; da mi itak nihče ne more/želi pomagati; da je vsem vseeno in si, če kaj potrebuješ, le breme. In ko celo življenje dobivaš taka sporočila, preprosto nikoli ne prosiš – zaneseš se le nase.

In zmogla sem. Neverjetno, ampak zmogla sem, četudi na trenutke za las; in četudi se mi je neštetokrat zdelo, da ne bom.

Ampak tudi za to sem hvaležna, kajti od nekdaj sem bila človek, ki ima raje grdo resnico kot lepe laži in tale pregovor pove vse: »Many things broke my heart, but fixed my vision.«

Danes si ne delam več utvar glede ljudi in ne pričakujem več ničesar od nikogar – če pa mi je kdo pripravljen pomagati, pa sem vedno pozitivno in iskreno presenečena. In v zadnjem času sem spoznala nekaj čudovitih ljudi, ki jim iskreno ni vseeno. Za njih sem zelo hvaležna.??

Zakaj s(m)o izgorelci tiho

Velikokrat sem dobila vprašanje, sploh po objavi tehle člankov, zakaj nisem nikoli nikomur povedala, potarnala, prosila za pomoč. Naj bodo spodnji print-screeni odgovor, zakaj ne in zakaj s(m)o izgorelci tiho: zaradi ljudi brez čustvene inteligence.

Ob takih odzivih se še bolj zapreš, potegneš vase, ker če kaj bolj boli kot samota in prepuščenost samemu sebi v najtežjih trenutkih v življenju, je pa to, da te nekdo ne sliši in zato zavrne tvoj ‘krik’ na pomoč; tvojo stegnjeno roko. Omalovaževanje, podcenjevanje, norčevanje, posmeh … hvala, ampak: NE, HVALA. Raje si sam s svojo bolečino, tako vsaj samo enkratno boli.

Tudi sicer nam, introvertom, taki komentarji niso ravno v spodbudo pri ‘odpiranju’. Sicer se zavedam, da taki komentarji govorijo o njih avtorjih, ne meni/nas – a v trenutku, ko si na tleh, ti to zavedanje prav nič ne pomaga, le še bolj te pobije.

Zaključek: I WON!❤️??

Zaključim lahko takole: z veseljem bi izbrisala izgorelost iz svojega življenja, saj mi je ukradla praktično več kot 5 let življenja in še vedno nisem povsem nazaj. Ampak če je bila to cena za to, kar danes sem in kakor se počutim glede zavedanja, kdo in kaj sem, sem jo z veseljem plačala. Danes se počutim ‘indestructible’; do zadnje celice vem, kdo sem, in tega mi ne more nihče več vzeti – in to je neprecenljivo. #priceless #indestructible??

In kar je najpomembneje: ničesar več me ni strah. Pa veste, zakaj? Ker je najhujše za mano in ‘pregurala’ sem sama – fizično, psihično in finančno. Veliko je bilo trenutkov, ko sem mislila, da mi ne bo uspelo. Da ne bom nikoli bolje. But I DID IT!?

Hvala, če ste se uspeli prebiti skozi vse članke o izgorelosti, ki srčno upam, da so bili komu v pomoč, upanje in oporo. Zavedajte se, da ZMORETE in da BO minilo, četudi se vam zdi, da ne bo nikoli konec; in četudi ste ostali sami. Jaz sem dokaz za to.

Če pa ste spregledali preostale dele, začnite tukaj.