Oblačila in obutev, ki jih ne nosim

Oblačila in obutev, ki jih sama ne nosim

Velika večina ljudi deluje tako, da ko nekaj postane priljubljeno in začne nositi večina ali zvezdniki in vplivneži, se pridružijo, saj želijo pripadati. Biti v trendu, moderni, sprejeti. Biti del večine.

Sama sem bila glede tega od nekdaj povsem drugačna – nisem se hotela zliti z množico, biti enaka kot drugi – želela sem izstopati. A ne na način, kot to določajo drugi; in še manj na kak bizaren, kričeč način, kot je zadnja leta postalo moderno. Mislim, da imamo dandanes bizarnosti več kot dovolj na vseh področjih.

Ne – dandanes pravzaprav izstopaš z normalnostjo.

Še posebej pa sem to izrazito začutila zadnja leta, ko sem dokončno sprevidela, kako funkcionira svet in večina ljudi. In ko je hkrati moda začela postajati čedalje bolj neestetska in, vsaj meni, pogosto prav neumna (oglati čevlji, ki spredaj štrlijo še 2 centimetra naprej od prstov – zakaj že?); in čedalje manj ženstvena. To je pri meni vzbudilo še močnejšo željo – oz. skorajda potrebo – po urejeni, umirjeni, uglajeni ženstvenosti. Kot da svet potrebuje nekaj kontra – nekaj normalnega, kar ima še smisel v vseh nesmislih sodobnega sveta, da se ustvari ravnovesje.

In glede na to, kako čudaška je v zadnjih letih postala moda in kako mi je z mojo rastjo in izoblikovanjem postajal čedalje bolj všeč klasičen, eleganten, minimalističen, ženstven slog, v modi zadnjih let res ni težko izstopati v pozitivnem smislu – s prefinjenim, klasičnim minimalizmom. S kosi, v katerih ne bi izgledale, kot da smo pobegnile iz kakega desetletja nazaj v nobenem času od 50-ih let preteklega stoletja dalje.

Tako sem v zadnjih letih do potankosti izgradila in spoznala sebe, skupaj s tem pa je nastal tudi moj slog. Tega se 100 % držim, saj vem, kdo sem, kaj sporočam in kaj mi pristaja. Hkrati pa obstajajo kosi, ki jih sama ne bi nosila, torej jih ne nosim. Preprosto ne izražajo mene – vse, kar sem.

Pa da ne bo kakih sporazumov, najprej ‘disclaimer‘: ne, ne mislim, da je s temi kosi kaj narobe, niti da je narobe, če drugi to nosijo. Govorim o tem, kaj nosim sama in česa ne in zakaj ne.

Česa torej sama ne bi nosila?

1. Trendovskih, modernih kosov

Če ne gre za kos, ki je klasičen in v nekem določenem obdobju postane hkrati spet moderen – saj vemo, moda se neprestano vrača in obrača – ga prav gotovo ne bom nosila. Sama ne vem, zakaj, ampak kar je moderno, meni deluje nekako odbijajoče in ceneno; medtem ko mi klasika naznanja večnost, eleganco in prefinjenost. Morda ima to kaj opraviti s tem, da sem izrazita stara duša.

Če npr. pogledamo oblačila dam iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja – tudi ko jih gledamo danes, niso videti smešno ali celo bizarno. Medtem ko če pogledamo modo iz npr. sedemdesetih ali devetdesetih – ali celo svoje fotografije iz tistega obdobja, vključujoč z ličenjem in pričeskami – pa se pogosto primemo za glavo.

Skratka, elegantna klasika je nekaj, s čimer nikoli ne moremo zgrešiti. Seveda pa ne gre na silo, sama tako čutim, a ljudje smo različni in nekateri uživajo v trendih – in še sreča, da je tako, kajti svet bi bil sicer precej dolgočasen.

2. Opaznih napisov in logotipov priznanih oblikovalcev

Eden od načinov sodobne družbe, kako pokazati, da nekaj si in nekaj imaš, so pretirano opazni (vpadljivi) napisi blagovnih znamk in logotipov na oblačilih ih modnih dodatkih. To lahko vidimo tudi po objavah influencerk na Instagramu – če nimaš npr. pasu z Gucci logotipom, ne obstajaš. A meni je ta trend v kombinaciji s točko 3 natanko to, česar ne želim dati nase.

Tako lahko namreč kaj hitro izpademo ceneno, sploh če gre za zelo velike, vpadljive logotipe; kaj majhnega ni problematično.

Hkrati lahko pogledamo, kako se oblači najvišji sloj – kraljeve družine. Ali pri njih kdaj opazimo kake bleščeče znamke? Nikoli, četudi imajo kose priznanih modnih oblikovalcev – in lahko smo prepričani, da njihovi kosi oblačil niso ravno poceni – napis ali logotip ne bo viden oz. vsaj ne pretirano vpadljiv.

Oni prisegajo na klasično, minimalistično eleganco, saj nimajo potrebe, da se izpostavljajo na ta način in moram priznati, da sama čutim enako. S takim kosom na sebi se ne bi počutila dobro – kot da hočem opozoriti nase na način, da imam na sebi drag kos. Zato še ko kupujem ‘navadne’ kose, pazim, da kakšen slučajno ni podoben kakemu trenutno zelo priljubljenemu logotipu. Prav namenoma se izogibam temu.

3. Kar nosijo vsi

Poleg izjemno trendovskih kosov verjetno ne obstaja kos, v katerem bi se slabše počutila kot so kosi, ki jih nosijo vsi.

Tipičen primer so bele superge, ki so postale tako moderne pred nekaj leti. Pa ne samo bele superge, ampak bele superge na vse. Meni je prav glavobolno, ko vidim (bele) superge na ženstvene oblekice, krila. Moje mnenje je, da so superge obutev, ki je primerna za športne in casual outfite (pajkice, kavbojke ipd.), na krila in obleke pa nimajo kaj iskati, pod nobenim pogojem. Če potrebujemo nizke pete, so na voljo balerinke in elegantne mokasinke ali oksfordke.

Celo če mi bo nek kos všeč in bom opazila, da ga nenadoma nosijo vsi, ga ne bom kupila oz. ga bom do nadaljnjega pospravila v omaro. Naj mine ‘hype’ in potem pride na vrsto pri meni. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi hotela s tem karkoli dokazovati, ampak so mi množične stvari preprosto odbijajoče.

4. Grobih, neženstvenih kosov

Kot sem že omenjala v svojem članku o ženstvenosti, se sprašujem kam – in zakaj – izginja ženstvenost. Kosi so čedalje bolj moški. Je kaj narobe z ženskostjo, ženstvenostjo, ali …? Meni so torej grobi, masivni, brezoblični kosi, ki delujejo, kot da sodijo v moško garderobo, izjemno odbijajoči. Menim, da je ženstvenost nekaj izjemno lepega in pozitivnega, kar je za poudarjati, ne pa skrivati za brezobličnimi kosi.

Zatorej nikoli ne bom nosila vrečastih kosov oblačil, ki lepoto ženskega telesa skrijejo v brezoblično gmoto, in masivnih kosov (kot so npr. zadnji dve leti izjemno moderni čevlji z več cm debelimi podplati, ki delujejo kot da so narejeni za težko delo v gozdu).

Pri tem bi izpostavila, da obstajajo sicer zgodovinsko gledano ‘moški’ kosi, kot je npr. hlačni kostim, ki pa na ženstveni ženski, ki jih zna nositi, izpadejo izjemno ženstveno in celo seksi. Seveda ne govorim o teh kosih – govorim o kosih, ki povsem izmaličijo žensko telo, ga skrijejo; in kosih, ki so tako masivni, da delujejo grobo.

5. Kar ne pristaja na mojo postavo

Pogosto opažam, da ženske sploh ne preverijo, če je kak kos, ki postane moderen ali jim je všeč na neki drugi ženski, primeren za njihov tip postave; ali jim pristaja ali ne; ali jih polepša ali pa ravno nasprotno. No, ali pa nimajo občutka za te stvari – nismo vsi za vse, vsak ima svoje talente. Skratka, naj bo še tako čudovit, eleganten, klasičen kos, v katerega se bom zaljubila – če ni primeren za mojo postavo in mi ne naredi usluge, ga ne bom nosila.

Oblačila so podobno kot ličila – njihov namen je, da poudarijo naše adute, in skrijejo, kar je za skriti. Le zakaj bi katerakoli ženska želela izgledati slabše? Pa vendar je tak učinek pogosto dosežen z napačno izbiro oblačil. Tipičen primer: ko ženska z bujnim oprsjem, zaradi katerega je že tako videti močnejša kot je v resnici, izbere bluzo z naborki spredaj; ali ženska z zelo močnim zgornjim delom rok nabrane rokave; ali ženska z zelo širokimi boki in veliko zadnjico izbere krilo ali hlače z gubami, ki še dodajo volumen.

6. Karkoli, kar bi lahko delovalo neurejeno

Ena izmed najbolj pomembnih stvari pri oblačenju mi je, da je videz res urejen, prefinjen, eleganten. Tudi za vsakodnevne obveznosti in celo za doma. Tako sem lansko leto celo za doma ukinila spodnji del trenirke in vse tovrstne kose zamenjala z mehkimi, udobnimi, lepo padajočimi tkaninami. Le zakaj se doma ne bi počutila urejeno in izvrstno? Sploh zadnji dve leti, ko smo več doma kot prej.

Že pred tem me tako nikoli niste videli zunaj v trenirki in Converse supergah (ki jih, jasno, nimam in ne nosim – delujejo mi najstniško, nezrelo). Trenirka je zame kos, ki nima za prestopiti praga stanovanja.

Za šport in prostočasne dejavnosti imamo na voljo veliko kosov, ki so enako udobni, a v njih nismo videti neurejeno oz. neprimerno (ja, trenirka ni kos, ki bi bil primeren za vsako priložnost, a izgleda, da je kultura oblačenja zadnja leta padla na res nizek nivo – s tem, da v Sloveniji že tako ni bila ravno na visokem nivoju).

Tako lahko trenirko nadomestijo mehko padajoče, udobne, elegantne široke (palazzo) hlače, ki so lahko tudi iz pletenin ali raztegljivega materiala (čeprav to zaradi širine niti ni potrebno). Ali udobne, mehke, stretch kavbojke, ki so res primernega kroja in velikosti za nas. Ali pa mehka, preprosta obleka. Le kaj je lahko bolj udobnega?

Prav tako lahko T-majice, ki jih sama zaradi preveč preprostega, vsakdanjega videza, že leta ne nosim več (niti za doma ne), nadomestimo z bluzami in lahkimi pleteninami. Enako udobno, videz pa povsem povzdignjen na višji nivo.

Skratka, udobnih izbir je res veliko in če želite povzdigniti svoj videz v bolj elegantnega tudi za doma in vsakodnevne opravke, so široki kroji, lepo padajoče tkanine in pletenine izvrstna izbira.

7. Pretirano izzivalnih kosov, ki preveč razkrivajo

Meja med seksi in ženstvenim ter cenenim in vulgarnim je lahko zelo tanka in če nimamo občutka, jo lahko kaj hitro prestopimo. Tako sama ne bi nosila kosov, ki pokažejo preveč kože ali razkrivajo več delov telesa naenkrat.

Nič ni narobe, če npr. pokažemo hrbet, če je lep in fit, in koža negovana, saj je (sploh v večernih oblekah) videti izjemno estetsko, ženstveno in subtilno seksi – a v tem primeru ne kažemo hkrati tudi oprsja in nog. Skratka, če želimo rahlo nakazati na kak ženstven del telesa z malce gole kože, se držimo pravil, da 1. manj (razkazovanja) je več in 2. nikoli več kot en del telesa naenkrat.

Ko torej vidimo outfit, kjer so ‘na pladnju’ tako prsi kot tudi noge, hrbet in po možnosti še gol trebuh – učinek bo prej vulgaren kot pa ženstven in subtilno seksi.

8. Oblačil, ki niso letom primerna

Mnogi trdijo, da smo stari toliko, kot se počutimo, s čimer se absolutno strinjam. Pa vendarle hkrati menim, da je zdravo imeti kanček zdrave samorefleksije, ki vključuje tudi zavedanje, da pri npr. 50-ih ni primerno nositi enakih stvari, kot smo jih pri dvajsetih. Pravzaprav če to počnemo, je to znak, da smo mentalno tam, kot smo bili pri dvajsetih.

Dejstvo je namreč, da z leti zorimo (no, naj bi), se spreminjamo, rastemo. In če pri 40-ih in 50-ih razmišljamo in delujemo enako, kot smo pri 20-ih – se vam ne zdi, da je to znak za alarm, da nismo niti malo odrasli in napredovali? Z neprimernimi oblačili bomo prej izpadli nezrelo kot pa mladostno.

Skratka, skupaj z našo rastjo, izoblikovanjem in napredkom, potreba in želja po drugačnem slogu oblačenja pride samodejno.

9. Barv, ki niso ‘moje’ barve, in vzorcev

Imam svoje barve, ki mi odlično pristajajo in v katerih se tudi izvrstno počutim. Zato se jih držim in sploh me ne zanima, katera je ‘barva leta‘ ali kaj je moderno – jaz sem jaz; vem, kdo sem, kaj mi je všeč in kaj mi pristaja in se posledično v tem dobro počutim in tega se držim.

Tako me ne boste nikoli videli v kakih rumenih, zelenih, roza, vijoličnih, modrih (z izjemo džinsa) odtenkih ipd. Sama svoje barve delim na barve in nevtrale: moje barve, ki odražajo moj značaj, so močna rdeča, črna in krem (topla bela); in pa ‘nevtrali’, ki so bež odtenki, kamelja, rjava, olivna. In tu se počasi zaključi.

Prav tako ne nosim vzorcev, ker mi ne pristajajo in se v njih ne počutim dobro. Imam eno samo črno-belo obleko s potiskom, ki zaradi le črne in bele izpade dobro, sicer pa nosim izključno enobarvne stvari.

Pisan rožnati potisk na meni? Nikoli, nikdar in še potem nekaj časa ne. Enako velja za volančke, naborke in vse pretirano ‘punčkasto-ženske’ stvari – preprosto zato, ker nisem tip ženske, ki bi mu take stvari pristajale. Jih pa z veseljem občudujem na drugih ženskah, ki jim pristajajo. Tako kot za vse ostale reči tudi tu velja: ni vse za vse.

10. Kar ni moj slog

Moj slog do potankosti izraža mene – vse, kar čutim in kar sem. In v kosu, ki ni ‘jaz’, se nikakor ne bi počutila dobro. Zato me kar malce zmoti, ko mi kdo reče »tebi pa vse pristaja«. Daleč od tega. Oh, svetlobna leta stran. Gre le za to, da se res poznam; natančno vem, kaj mi pristaja; natančno in samo to nosim; in ki to tudi znam nositi. In to je to. 🙂

Foto: Urška Košir

Si me predstavljate v pisani, rožasti, skorajda punčkasti oblekici z naborki in roza sandalih? Ne, a ne? No, to. 😉

Naslovna foto: Fortuna Blaž