Izgorelost – moja pot v pekel in nazaj (1. del)

Kako pride do izgorelosti in največje zablode

V življenju sem doživela kar nekaj izjemno težkih preizkušenj, a brez dvoma je bila izgorelost nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo. Mirno lahko rečem, da sem bila v peklu, a mi je uspelo priti nazaj.

Okoliščin, ki so me pripeljale tako daleč, ne bom razlagala, ker so to zelo osebne stvari, vsekakor pa naj povem, da so za izgorelost ključni trije dejavniki:

• ‘temelji’ za kasnejšo izgorelost se postavijo že v otroštvu – travme iz otroštva so predpogoj za kasnejšo izgorelost, saj poberemo napačne vzorce, ne zgradimo dobre samopodobe in ljubezni do sebe ipd.;
• VEDNO je prisotna čustvena komponenta (ali nas nekdo (partner; starši, na del mestu ipd.) ne slišijo, ne cenijo, ne upoštevajo ali celo ponižujejo ali zaničujejo; ali pa prenašamo kako drugačno čustveno bolečino);
• posledica točk 1 in 2 je stres, ki je praviloma dolgotrajen. Človek je bil narejen za kratkotrajne hujše pretrese (npr. beg pred divjo živaljo), ne pa dolgotrajnemu, kroničnemu stresu, kakršnemu smo izpostavljeni danes. Ta vodi v izgorelost, kronične in avtoimunske bolezni, uničuje zdravje na vseh nivojih in nam greni vsakdan. Glede tega toplo priporočam knjigo Gaborja Matéja: Ko telo reče ne.

Skratka, ena največjih zmot o izgorelosti je ta, da izgorijo tisti, ki (samo) preveč delajo. To preprosto NI RES, zato še enkrat preberite zgornje točke.

Podlaga v otroštvu

Otrok, ko se rodi, še ne zna in ne zmore uravnavati svojih čustev, ne zna se sam potolažiti, razumsko pa še ne deluje, zato so tam starši, da ga umirijo, pocrkljajo in potolažijo, če ga je strah, joka ipd. Če starši za to ne poskrbijo in otroka pustijo kot dojenčka jokati (mimogrede: članek o tem), otrok dobi sporočilo, da ni vreden, da ni pomemben, da njegove potrebe niso pomembne. In to je prva travma.

Kasneje se to še stopnjuje, če starši oz. skrbniki ne le niso vir tolažbe za otroka, temveč so vir stresa – torej tisti, ki naj bi otroka zaščitili, mu povzročajo stres. Otrok tako ne le ne razvije potrebnih obrambnih mehanizmov in se sčasoma nauči sam umirjati, temveč ga lahko vsaka situacija spravi povsem iz tira, ker se razvijejo t. i. katastrofalna pričakovanja.

To se razvije pri otroku, ki nikoli ni naredil nič prav; ki nikoli ni bil dovolj dober in je doživel veliko zaničevanja, poniževanja in zatiranja in malo ali nič pohvale, spodbude, spoštovanja, ljubezni in vere vanj. Skratka, njegovo življenjsko sporočilo je: NISEM DOVOLJ DOBER, NISEM VREDEN.

Če poleg tega še ni imel neke prave, usmerjevalne in spodbudne vzgoje, temveč je ta temeljila na avtoritarni vzgoji, torej kaznih in prepovedih, je zelo verjetno, da je razvil kombinacijo perfekcionizma in hkrati slabe samopodobe in nezaupanja vase; vsaka, še tako majhna stresna situacija pa ga bo, tudi kot odraslega, spravila v hud stres in stisko, saj je bil naučen, da so napake prepovedane in vsaki najmanjši napaki sledi kazen. Skratka, ob vsakem najmanjšem neprijetnem dogodku doživi izjemno hudo stisko tudi ko je odrasel. Preprosto ne zna, ne zmore obvladovati stresa, ker ga v kritičnem najzgodnejšem življenjskem obdobju tega niso naučili.

In ko se tako potem otrok s tako popotnico odpravi v svet odraslih, si lahko predstavljamo, kako doživlja in predeluje stresne situacije.

Čustvena komponenta (čustvena neizpolnjenost)

Glede tega moram še enkrat poudariti, kako ključno je. NIKOLI ne bo izgorel nekdo, ki samo veliko dela (in NITI SLUČAJNO ne obstaja le delovna izgorelost – v bistvu jih, sploh pri ženskah, veliko več izvira iz domačega okolja) – vedno mora biti prisotna čustvena komponenta (v mislih imam čustveno nezadovoljstvo).

O čem govorim? O tem, da če govorimo o delovnem mestu, imate npr. toksične sodelavce, ki vam škodujejo ali si lastijo zasluge za vaše delo, trud; ali imate šefa, ki vas ne ceni dovolj glede na vaš trud in doprinos ali si celo lasti vaše ideje in zasluge; ali vam ne daje priznanja ipd.; ali vas celo ponižuje; ali imate na del. mestu prisoten mobing ipd. Skratka, vedno je prisotno nekaj, da se ne počutimo dovolj cenjeni, spoštovani, ustrezno ovrednoteni in to nas kot črv gloda od znotraj. ČUSTVA. In saj veste, kako je s črvi; stoletnega drevesa ne bo podrl vihar – podrlo ga bo nekaj dovolj vztrajnih črvov.

Če govorimo o domačem okolju, je spet nešteto možnosti: vas partner ne sliši in ne razume, ko se skušate pogovoriti ali potožiti; mu vaše želje in potrebe niso pomembne; vas uničuje njegova družina, pa se ne postavi za vas; vas partner vara, pa ne morete/upate stran zaradi družine; vas ne ceni in ste doma kot dekla, samoumevna; ste dobili otroka, telo se vam je spremenilo in partnerju niste več privlačne, pa še za otroka in vse ostalo ste same (no, takemu seveda ne moremo reči partner) .. možnosti je nešteto.

Pogosto izgorijo tudi t. i. ‘negovalke’ – torej mame; ženske, ki skrbijo za starejše, obnemogle starše oz. sorodnike ipd.; ženske, ki so navajene (naučene iz otroštva!), da morajo potrebe, želje in čustva vseh drugih postavljati pred sebe; biti vedno na voljo vsem; upoštevati vse, nase pa na koncu pozabijo. Če je to osamljen dogodek ali kratkotrajno obdobje, to seveda ne pripelje do izgorelosti – če pa gre za način delovanja, pa je le vprašanje časa, kdaj ‘padejo’.

Skratka, ženske pogosteje izgorijo zaradi razdajanja doma; moški na delovnem mestu.

Dolgotrajen intenziven stres

Kot je znano, se ljudje na stres odzivamo zelo različno – kako se, pa je odvisno od temeljev, ki smo jih dobili v otroštvu. Če je otrok dobil tolažbo, razumevanje, sočutje, ko jih je potreboval; pa bodrenje, spodbudo, spoštovanje in vero vanj, je lahko razvil ustrezno odzivanje na stres. Tak otrok tudi ko je odrasel deluje nekako takole: »Aha, imamo ta in ta problem, katere so možne rešitve? Aha, te in te, katera ob preučitvi vseh okoliščin deluje najboljša v tej situaciji?«
Skratka, s situacijo se kljub morebitnemu začentemu šoku spopade umirjeno in razumsko.

Medtem ko bo otrok, ki vsega naštetega ni dobil, temveč je dobi(va)l le sporočila, da ni nikoli dovolj dober, da vse naredi narobe ter da vsaka, še tako majhna ‘napaka’ (in ne pozabimo, da se otroci UČIJO zato je jasno, da neprestano ugibajo, vse sorte preizkušajo ipd.) pomeni popolno katastrofo in kaznovanje (psihično (poniževanje, kričanje) ali fizično) – tak človek se ne bo zdravo odzval na stres.

Takega človeka bo tudi v odrasli dobi popolnoma vsaka malenkost spravila v hudo čustveno stisko, stres, s katerim se ne bo znal spopasti. In vsaka neidealna situacija mu bo ustvarila t. i. katastrofalna pričakovanja – ker je bil kot otrok navajen, da je vsaka napaka grozna, nepopravljiva in sledi kazen.

Ker se nam stres nalaga celo življenje (ne, ne gre tako, da ko je stresna situacija mimo, je pa vse, kot da se nikoli ni zgodilo), je le vprašanje časa, kdaj se bo nabralo dovolj stresa, da bo tak človek izgorel. Pogosto do tega pripeljejo kakšne večje stresne situacije, ki ga pahnejo čez rob, npr. razpad zveze, izguba zaposlitve ali več dogodkov skupaj (pogosto se zgodi, da ko pade prva domina, se zruši vse).

Nadaljevanje.