Izgorelost – moja pot v pekel in nazaj (4. del)

Če ste spregledali prve tri dele, si jih lahko preberete tukaj: 1. del, 2. del in 3. del.

Moji znaki izgorelosti

Izgorelost ljudje doživimo zelo različno v smislu, da nas spremljajo zelo različne zdravstvene težave. Niti ne vem, katere vse, ker je tega res OGROMNO in sem pri raziskovanju, jasno, raziskovala svoje in kako pomagati sebi. Zato, če vas zanima oz. sumite, da ste izgoreli, predlagam, da pogooglate (priporočam v angleščini, ker ne le, da je veliko več informacij, ampak so tudi bolj točne).

Sama sem se spopadala predvsem z naslednjimi.

Neizmerna utrujenost

Daleč najbolj očiten znak je bila grozljiva, strašljiva, neopisljiva utrujenost, ki je trajala 24 ur na dan kaki dve leti, preden sem opazila opazno izboljšanje. Stanje se je izboljševalo iz leta v leto, ne npr. iz meseca mesec, če si sploh lahko predstavljate. Prve mesece po mojem ‘padcu’ v zadnji stadij izgorelosti je bilo tako hudo, da sem se ponoči komaj obrnila z levega na desni bok in obratno. Se komaj pomikala po stanovanju; komaj stala na nogah.

Slabotnost

Ker sem celo odraslo dobo redno in intenzivno telovadila, sem bila precej močna. V izgorelosti mi je šla popolnoma vsa moč in pri tem nimam v mislih v smislu manka moči nekoga, ki nikoli ni telovadil, ampak izjemno, bolezensko slabotnost, skoraj obnemoglost. Bila sem totalno slabotna, brez moči. Niti se nisem zavedala, kako zelo, dokler mi ni crknil hladilnik in mi je znanec pripeljal novega, ki sem ga kupila preko spleta.

Ko sva starega nesla dol po stopnicah in sem jaz držala na vrhu – torej je imel skoraj vso težo on – sva se morala ustaviti na 3 ali 4 stopnice, da sva ga odložila, tako slaba sem bila. Ker je vedel, kako močna sem (za primerjavo: on ima nekaj preko 100 kg in sem ga enkrat za šalo kar nekaj metrov nosila tako, da mi je ‘sedel’ za pasom; na eni izmed vadb, na katere sem hodila, sem imela višjo težo uteži od vseh moških na tej vadbi in sem hkrati naredila več ponovitev), je bil povsem zaprepaden. Mislim, da se je šele takrat realno zavedel, kako hudo in resno je moje stanje.

Na sploh se mi zdi, da izgorelih ljudi večina ne jemlje resno, ker pač nismo izgubili vseh las, ostali brez roke ali imeli kakega drugega, v nebo vpijoče očitnega znaka. Če še kljub izgorelosti skrbiš, da si urejen, kar sama sem tudi ko sem se dobesedno priplazila do kopalnice, je še toliko huje. Izgleda, kot da ti nič ni.

Drugi primer slabotnosti je bil, ko sem morala v trgovino po par malenkosti. Kot že omenjeno, nisem imela nikogar, da bi mi kakorkoli pomagal, poskrbel zame. Do trgovine sem imela v normalnem stanju 7 minut. In kot bi bilo včeraj se spominjam trenutka, ko sem se odpravila … komaj sem se držala na nogah. Hodila sem kot tisti že povsem obnemogli starčki, ki potrebujejo sekundo ali dve, da prestavijo nogo naprej pred drugo, če si predstavljate.

Bila sem tako slabotna in še slabo mi je bilo, da sem se celo pot bala, da bom padla v nezavest. Bila sem na robu. Spomnim se, kako sem sama sebi prigovarjala in se bodrila: »Tanja, saj zmoreš, ti to zmoreš, čisto malo še, skoraj si že tam. Zmoreš, lubica, glej, kako si močna, super ti gre … še malo, še malo!« In hkrati dobesedno molila, da ne padem v nezavest in pristanem na kaki urgenci ali bolnici; in hkrati zadrževala jok. Jok od vsega hudega.

Uspelo mi je priti v trgovino, potrebovala sem 15 ali 20 minut, kar je enkrat ali dvakrat dlje. In kupila, kar sem potrebovala, in uspešno prišla nazaj.

Doma sem se zrušila v posteljo in ure samo ležala. Obnemogla.

Tretji tak dogodek je bila poroka prijateljice v letu 2017, ko sem bila daleč najbolj slaba. To leto je bilo daleč najhujše, kar se tiče slabotnosti in utrujenosti – naravnost strašljivo.

Ko me je povabila na poroko, nisem vedela, ali naj grem ali ne. Poleg tega, da sem bila že itak izjemno slaba, sem imela dneve, ko sem bila še ekstra slaba – tisto, ko si tako slaboten, da te spremlja še slabost in se komaj držiš na nogah.

Ker sva bili toliko let najboljši prijateljici, sem čutila skoraj moralno dolžnost, da grem – ta dogodek se ne bo ponovil. MORAM iti, želim iti. In tako sem se odločila, da grem. Seveda je bil na delu Murphy in ravno tiste dni sem bila res še posebej slabotna. Tako zelo, da me je že strašilo, če je še kaj drugega narobe z mano. Vse sorte ti gre po glavi.

Torej sem šla na tisto poroko, kjer sem bila psihično-mentalno lahko itak le na pol prisotna zaradi svojega stanja; fizično pa tako slaba, da sem morala vmes nekajkrat iti ležat v eno sobo, ki je bila na srečo tam. Tako slaba sem bila in tako slabo mi je bilo, da preprosto nisem zmogla niti sedeti.

Bilo mi je za umret grozno in sram; tako zato, ker sem s tem vzbujala pozornost; kot tudi da sem preusmerjala pozornost s poročnega para nase, četudi le za en promil. Plus bogve, kaj so si mislili, da je narobe z mano – zadrogirana? Pijana? Hoče vzbujati pozornost? Skratka, ŽIVA GROZA.

Če bi danes lahko zavrtela čas nazaj, zagotovo ne bi šla – tudi zaradi tega, ker so se kasneje zgodile (oz. boje rečeno pokazale) določene stvari, zaradi katerih si danes dejansko želim, da ne bi šla.

To so trije dogodki, ki se jih najbolj spomnim. Nikoli jih ne bom pozabila.

Izguba spomina

Naravnost neverjetno je, kako ti gre spomin ‘po gobe’, ko izgoriš. Za večino časa, ko sem bila v najhujšem stanju, imam skoraj ‘black-out’ – spominjam se le kakih dogodkov, sicer pa celih obdobij sploh ne.

Ta izguba spomina se je kazala v več oblikah:

• Ena je bila ta, da ko mi je nekdo nekaj povedal, sem pogosto že po nekaj urah popolnoma pozabila.
• Zelo pogosto se mi je zgodilo, da sem z nekom (v živo ali po telefonu) govorila in naslednji dan sem se spomnila vsebine, ne pa tega, kdo mi je to povedal. Za en dan nazaj!
• Sem se s kom dobila, pa naslednji dan nisem vedela, s kom.
• Pogosto sem pozabila stvari, ki so mi jih povedali večkrat; npr. ko so mi drugič, ker sem ugotovila, da sem pozabila, naslednjič spet nisem več vedela. To se je ponovilo tudi po večkrat zaporedoma za isto stvar.
• Dvakrat ali trikrat sem pozabila, da imam pomemben poslovni sestanek ali opravilo in tako preprosto nisem prišla. Če se sprašujete, zakaj nisem dala v opomnik: ker sem tudi to pozabila.
• Nekajkrat sem pozabila nekaj zelo pomembnih poslovnih obveznosti, ki bi jih morala narediti, in to se je seveda poznalo tudi poslovno. Živimo v kapitalizmu – vsem je vseeno, če ta trenutek crkneš (žal dobesedno) – jutri bodo imeli zamenjavo.

Anksioznost

Kot sem že omenila, me je konstantno stanje panike sploh pripeljalo v izgorelost. Anksio, kot ji sama rečem, me je spremljala še 3 leta; nekje 2018 sem opazila opazno izboljšanje; potem 2019 zaradi situacije, omenjene v prejšnjem članku, spet poslabšanje; in od konca 2021 pravi poskok na bolje, ker sem se končno znebila bremena iz 2019.

Danes sem povsem mirna in tudi ko pridejo kake stresne situacije, me niti slučajno ne vržejo tako iz tira, kot so me ‘metale’ celo življenje. Stvari me precej manj pretresejo in tudi sicer se hitro pomirim in začnem iskati rešitve (tudi prej sem jih, le da v stanju popolne panike in strahu – bila sem v krču).

Razdražljivost

Že itak sem precej temperamentna (se trudim brzdati?), ampak v obdobju pred in med izgorelostjo pa … o, moj bog. Bila sem kot napalm in marsikdo je to dobro občutil na lastni koži. Sedaj, ko gledam nazaj, si mislim, da verjetno marsikdo misli, da sem (bila) psiho. Problem je namreč v tem, da 1. se tega ne zavedaš, le blazno reaktiven si in 2. ne moreš si pomagati, ker nimaš samokontrole. Vsaka malenkost ti v trenutku dvigne kortizol do neba.

Povedano še drugače: ne deluješ iz razumskega dela možganov, temveč amigdale. Ob vsaki malenkosti doživiš, da si napaden, in temu ustrezno odreagiraš (boj za preživetje).

Seveda se je skupaj z mojim umirjanjem začelo tudi vse to umirjati. Če danes zasledim kak butast ali komentar, ki kaže na odsotnost čustvene inteligence osebka (to so stvari, ki me od nekdaj najbolj iztirijo), me redkokdaj še razjezi, le zavijem z očmi in odskrolam dalje.

Slabša razsodnost

Ne morem ravno reči, da sem bila nerazsodna, vsekakor pa slabše razsodna. Ker si večino časa v stanju ‘fight-flight-freeze’, nekako v afektu in tako razdražljiv, se seveda tudi slabše odločaš. Na splošno sem slabše dojemala in presojala kake stvari, situacije, izjave … in skupaj z razdražljivostjo to ni dalo ravno najbolj optimalnih odločitev.

Ampak, kot že napisano: ne zavedaš se in ne moreš si pomagati. Danes bi v marsikateri situaciji ravnala povsem drugače. Ja … ko si zdrav in se dobro počutiš, stvari vidiš drugače, funkcioniraš povsem drugače in sprejemaš drugačne odločitve.

Izguba apetita

Pred izgorelostjo sem bila že nekaj let pod hudim stresom in že itak nisem kaj dosti jedla (no, vsaj postava je bila hvaležna). V izgorelosti mi je apetit še dodatno upadel – mesece sem živela od enega avokada (dvakrat po polovico, celega nisem bila sposobna pojesti – zdelo se mi je, da bom kar bruhala) in dveh proteinskih napitkov na dan (2 dl).

Kljub temu nisem shujšala, moje telo je – z izjemo izgube mišične mase, ker pač nisem mogla telovaditi – ostalo nespremenjeno. Bilo je v hibernaciji.

Težave z želodcem

To sem omenila že v enem prejšnjih zapisov. Ni šlo za bolečine, ampak konstanten občutek tiščanja, nelagodja, četudi nisem jedla. Sploh nisem imela občutka, da sem kdajkoli lačna – jedla sem, ker sem se zavedala, da moram vsaj nekaj malega pojesti. Še dandanes se mi občasno pojavi in traja več dni skupaj. Precej zoprno in trajalo je vsaj dve leti – sploh ne veš, kaj bi, kaj bi bilo bolje – ali jesti ali ne; če da, kaj. Zdravnica je rekla, da imam zagotovo želodčno/e razjedo/e, glede na znake in ves stres.

Podkožne cistične akne

Veliko stvari lahko vpliva na stanje naše kože in stres je eden glavnih. Lahko dobimo alergije, ekceme, akne … kup težav. Sama sem imela celo življenje brezhibno, čisto kožo – res, niti vedela nisem, kaj je mozolj. Ko se mi je v 2013 začelo stresno obdobje, sem začela dobivati podkožne cistične akne.

Živa groza in dodaten stres za nekoga, ki se mu nekaj takega pojavi v odrasli dobi in mu je bilo dotlej povsem neznano. Trajale so vse do 2018, ko sem se končno začela umirjati in počutiti bolje. Največ težav sem imela na bradi, enkrat tudi na licu; enkrat celo pravi tur. V bistvu se lahko zahvalim svoji koži, da mi glede na hudo stanje niso ostale kake brazgotine.

Nič ni zares pomagalo, ker so zaradi stresa in posledično kortizola non stop nastajale nove, mi je pa najbolj pomagal, da so hitreje izginjale in se ne maksimalno razvile, benzoil peroksid. Sicer nisem imela celega obraza v aknah, ampak vedno vsaj eno do tri in čim je kazalo, da bodo končno izginile, je začela nastajati kaka nova.

Čim sem se v 2018 umirila, so v trenutku umirjenja tudi te izginile. Dobesedno čez noč. Tako, da če še kdo potrebuje kak dokaz, da stres vpliva na VSAKO CELICO našega telesa … pri nekaterih se bolj izrazi v enih oblikah, pri drugih v drugih.

IBS (sindrom razdražljivega črevesja)

Tole je bila tudi groza … po določenem času, več mesecih hude izgorelosti in anksioznosti, me je doletela še tale ‘krasota’. Če bi tole poimenovala po domače, bi dala ime ‘podivjano črevesje’. Ne bi šla preveč v detajle, pogooglajte in si malo preberite, ampak za tole sem morala nekaj tednov dejansko jemati zdravila, ki sicer odpravijo simptome, a zadeve ne pozdravijo; potem pa sem stanje spravila v red s posebno dieto in umirjanjem.

V še enem, zadnjem delu pa bom opisala še nekatere nenavadne oz. zanimive dogodke, povezane z izgorelostjo, ki so mi ostali v spominu.