Kam je izginila ženstvenost?

Ne vem, ali se samo meni zdi, ampak ženstvenost je skorajda povsem izpuhtela in sama jo zelo pogrešam. Manj, kot jo je, bolj jo pogrešam.

Opažam, da ženske večinoma niso več ženske, niti ženstvene; moški niso več moški, možati. Stanje se iz desetletja v desetletje stopnjuje oz. poslabšuje. Medtem, ko so ženske postale nekako bolj možačaste in čedalje pogosteje delujejo z ‘moško energijo’, kot nekateri temu pravijo, so se moški poženščili in nimajo več pokončnosti in odločnosti, ki bi jo morali nuditi partnerki in družini. Ne dajejo občutka, da so družino željni in sposobni zaščititi – pravzaprav s(m)o ženske bolj bojevite, ko gre za naše pravice in zaščito otrok. Skratka, meje so se zabrisale.

Zakaj je tako? Dejavnikov, ki so pripeljali do tega, je več in se jih v tem članku ne bi lotevala, bi pa se morda raje posvetila ženstvenosti.

Kaj sploh je ženstvenost?

Težko opisati z besedami, je pa to vsekakor nekaj, kar ženska v sebi občuti (ali pa ne) in to se odraža tudi navzven z vsem, kar je: z njenim obnašanjem, načinom hoje, gibanja, tona glasu, načina govora, oblačenjem … z vsem.

Do tega, da se začne ženska tudi počutiti kot ženska, praviloma pride v določenem življenjskem obdobju; mislim, da se nobena počuti zelo žensko, dokler ne doživi določenih življenjskih izkušenj; dokler ne preteče nekaj časa. Nekatere to doživimo prej, nekatere kasneje, nekatere nikoli. Sama ženstvenost vidim kot skupek obnašanja, drže, oblačenja, samospoštovanja, urejenosti, gibanja … vse pa seveda izhaja od znotraj.

Za kar najboljši občutek bo najbolje, da si pogledamo, kako so se oblačile, urejale in obnašale ženske iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja. Zame je bila to ‘zlata doba’, preden so stvari počasi, a vztrajno začele zahajati na ‘stranpot’. Mejnik, ki ga sama vidim kot prelomni, ko je začelo iti drastično vse samo še navzdol, je leto 2000.

Torej Grace Kelly (zame brez konkurence v vseh ozirih), Liz Taylor, Lauren Bacall, Marilyn Monroe, Brigitte Bardot, Jane Seymour, Natalie Wood, Sharon Tate, Sofia Loren, Catherine Deneuve, Vivienne Leigh, Rita Hayworth … če naštejem le nekatere.

Sama vidim ženstvenost kot nekaj elegantnega. Urejenega. Gracioznega. Dostojanstvenega. Umirjenega. Damskega. Dejansko mi je ideal vsega tega Grace Kelly. Oh, kje so ti časi …

Seveda pa se tudi sama nekoč nisem počutila kot ženska. Da ne bo pomote – ne, da nisem ženska, ampak nisem se toliko identificirala s spolom, doživljala sem se le kot človek.

Prav dobro se še spominjam trenutka na enem od obiskov pri svoji terapevtki kakih 8 let nazaj, ko sem bila v vsestransko izjemno težki življenjski situaciji in sem se obrnila nanjo po pomoč, oporo. Ne spomnim se, kaj je pripeljalo do tega, da me je vprašala, kako se počutim kot ženska. Debelo sem jo gledala, vsa zmedena – sploh nisem razumela, kaj želi od mene.

“Kako to mislite?” sem jo vprašala. In ponovi vprašanje: “Ja kako se počutite kot ženska.” Odgovorila: sem ji “Ne vem, kaj/kako naj vam odgovorim na to. Kaj sploh želite od mene. Nikoli ne razmišljam o sebi kot o ženski, le kot o osebi, človeku.”

Potem nisva nadaljevali o tem, ker nisva imeli o čem. Neverjetno, ampak spomnim se celo, kaj sem imela tisti dan oblečeno.

Moja pot postajanja ženska oz. razvijanja ženske v meni se je šele začenjala in razvoj je trajal nekaj let. Nekaj let je trajalo, da sem se sestavila po zelo težavnem življenjskem obdobju (še popolna izgorelost vmes), se spregledala (začela realno videti), se ceniti in imeti rada. Oh, kako zelo. Še za vse nazaj, ko se nisem imela (ker se nisem znala imeti – od skrbnikov se pač lahko naučiš samo tisto, kar ti dajo oz. pokažejo) in za vse, ki bi me morali imeti, pa me niso imeli.

Foto: Urška Košir

Postala sem ŽENSKA. Prej sem bila samo ženskega spola.

Zadnja leta se počutim izjemno žensko in ženstveno in neizmerno sem hvaležna za to. In danes zelo dobro vem, kaj me je takrat terapevtka spraševala; kaj je želela slišati od mene. In ti občutki so neprecenljivi in – kar je najbolje – nekaj, kar mi ne more nihče več vzeti. Vsega, kar sem in česar se zavedam, mi ne more nikoli več nihče vzeti.

Foto: Urška Košir

Zakaj sedaj to pišem, se verjetno sprašujete. Zato, ker vse kaže, da živimo v tako bizarnih časih, da nas bodo javno linčali, če si bom(o) upale na glas povedati, da smo ŽENSKE, kaj šele biti ponosne nase.

Preberite si tole.

Adele so skorajda linčali, ker si je na podelitvi nagrad drznila reči, da je rada ženska. “Spolno nevtralna” prireditev?? Kaj naj bi to bilo?
Kako daleč lahko še gre vse skupaj? Resno se sprašujem, do kje bodo še šle vse te bizarnosti.

JA, ŽENSKA SEM. Popolnoma, totalno, do konca in naprej, in vsem ženskam želim, da bi to doživele in občutile tudi v sebi; predvsem pa, da stvari ne bodo šle tako daleč, da nas bo to strah povedati.