Kako sem iz obsedene dolgolaske postala kratkolaska

Moram priznati, da si nisem mislila, da bom kdaj pisala članek o tem?, ampak glede na vprašanja, ki jih pogosto dobivam, vse kaže, da kljub temu, da smo leta 2022, so kratki lasje na ženski – sploh na ženski, ki je sicer zelo elegantna in ženstvena – še vedno nekaj nenavadnega in nevsakdanjega.

Zatorej članek za vse, ki me sprašujete, kako to, da imam kratke lase; in če bom imela še kdaj dolge.?

Začelo se je v otroštvu …

Torej tako, kot mnoge punčke, so tudi mene, ko sem bila majhna, proti moji volji strigli na kratko. In to, jasno, kot je bilo tiste daljne čase v navadi, kar doma.

S svojo kratko frizuro sem bila zelo nezadovoljna in nekje v 2. razredu OŠ sem si le uspela izboriti, da sem si lahko začela puščati dolge lase. Oh, kakšna sreča in olajšanje.

Končno dolgolaska – in to obsedena

Tako sem bila od nekje 9. leta dalje dolgolaska, le da moji lasje niso bili kaj pretirano bujni, močni in gosti; sicer tudi ne ravno redki – ena povprečna ‘revšna’ pač. To me ni niti najmanj motilo, da so le bili dolgi.

Dlje kot do sredine hrbta nisem nikoli prišla, ker sem imela na srečo že takrat dovolj samorefleksije, da sem videla in vedela, če lasje niso res zelo gosti, da daljši kot so, bolj ubogo izgledajo. In mi je bilo bolje, da so videti zdravi in malce krajši ter kolikor toliko gosti, kot pa dolgi s 5 razcefranimi špageti na koncu.
A če bi le imela dovolj močne in goste, bi jih verjetno imela do pasu.

Bila sem skoraj obsedena z njimi, jih lepo negovala, redno vsak mesec strigla špice, pri nekje 13-ih pa sem jih začela še navijati. Praviloma je namreč tako, da nam je najbolj všeč tisto, česar nimamo – in meni so bili na moje povsem ravne lase seveda kodri. Trajne oz. ‘mini vala’, kot se je temu reklo na dolgih laseh, mi niso dovolili dati.

A ne glede na to, kaj vse sem počela, nikoli niso bili tako bujni, gosti in močni, kot bi si želela (saj vemo, kako izgledajo lasje v reklamah … o tem sem sanjala).

V SŠ mi je nek sorodnik nekajkrat rekel, da bi se morala postriči na kratko, koliko boljša bi bila – in vsakič sem bila zaprepadena od šoka. Dejansko mi je bilo enako, kot če bi mi rekel, naj si odrežem nogo. Me je mikalo, da mu rečem, naj si omisli strokovno psihiatrično pomoč. Resno, bila sem prav obsedena z dolgimi lasmi.

Potem pa sem prišla na fakulteto v Ljubljano, kjer mi je pri nekje 24-ih uspelo shujšati tistih 5 do 8 (se ne spomnim natanko – bila sem pač chubby, kar me je ubijalo, tako me je onesrečevalo) kilogramov.

Čas za spremembo

In kmalu za to izgubo odvečnega sala se je nekega dne kar od nekje pojavila misel, da bi imela kratke lase. Sama nimam pojma, od kje, kako – vem le, da sem bila sama šokirana. »Le kaj se dogaja?? Saj sem vendar nora na dolge lase.« In sem jo odgnala.

A se je vrnila. In znova. In znova.

Minilo je nekaj mesecev in spet je bil čas za striženje. Konic, seveda. Lase sem imela malo daljše od ramen. Ko sem se vrnila od frizerja, mi nekaj ni štimalo. Čutila sem, da to ni to. Nekaj ni v redu. To nisem bila (več) jaz.

In odločitev je padla.

Dan ali dva kasneje sem se vrnila in mu rekla, da hočem, da me postriže na kratko. Bil je kar malo šokiran in v dvomih. Če sem res prepričana, me je vprašal. DA. Nikoli bolj. Pa če ne bi en super kratek paž raje za vmesno stopnjo, da vidim, če mi bo ok. Ne, srednje dolžine mi niso ne tič, ne miš. Kratko hočem.

In je začel. Dolgi šopi las so začeli padali po tleh, jaz pa vsa srečno-vznemirjena v pričakovanju v ogledalu opazovala svojo novo nastajajočo podobo.

Ko je končal, sem s (prijetno) nejevero strmela v podobo v ogledalu. Tisto, ko ti nekaj v tebi govori, da je to to; to sem jaz – hkrati pa je podoba tako nova in drugačna, da veš, da se moraš še navaditi.

In odšla sem domov. Lahka, vznemirjena. Kar smehljalo se mi je.

Kak teden je trajalo, da sem se zares navadila; med drugim tudi lahkega, čistega in zračnega občutka glave. Kot da je šla dol neka teža, ki ni moja; ki me je omejevala, zavirala. V vseh ozirih sem se počutila lažjo.

Večkrat na dan sem se šla pogledati v ogledalo v kopalnico, ker tako zelo nisem mogla verjeti, da sem to res nova jaz. Stala sem pred ogledalom in po celo minuto gledala v svojo novo podobo v ogledalu. Res zanimiv občutek – gledaš osebo, ki ti je znana in si ti – hkrati pa ti je neznana in si nisi ti, ker je taka sprememba.

Kratki lasje – to sem jaz

Ampak iskreno povem, da sem se z vsakim dnem bolj zaljubljala v svojo novo podobo. Tisti izjemen, neponovljiv občutek, da si se našel; občutek, ki ti govori »to sem jaz«. Kar samo se mi je smehljalo, ko sem stala pred ogledalom.?

Moja usoda kratkolaske za veke vekomaj je bila zapečatena; to je to; TO SEM JAZ.❤️

Nekaj let kasneje sem si sicer še enkrat poskusila pustiti dolge; a daljši, kot so bili, bolj nesrečna sem postajala. Pa so šli čop-čop spet adijo in takrat sem dokončno sprevidela, da so kratki lasje jaz in da nikoli več ne bom dolgolaska. Preprosto jih ne prenesem na sebi; so mi kot sidro okoli vratu, pa tudi povprečni in dolgočasni. Skratka, zelo ne-jaz.

Zanimivo je tudi to, da se z dolgimi nikoli nisem počutila tako ženstveno in seksi kot sem se začela s kratkimi. Torej ravno obratno kot večina drugih žensk, ki svojo ženstvenost navezujejo na dolžino svojih las.

In to je to, skoraj 20 let kasneje ostajam zvesta kratkim lasem – edina razlika je v tem, da so z leti čedalje krajši. Bo že res, da leta gor, lasje dol.?

Zaključim lahko s stavkom, da resnično obožujem svoje kratke lase – in sebe z njimi. Kratki lasje me osrečujejo (dobesedno!) in kratki lasje – to sem jaz.❤️

#shorthairlove #shorthair4ever

Fotografije: Stane Jerko