Kako se pravilno sončiti (ker tudi sončiti se je treba znati)

Naj zveni še tako bizarno, ampak dejstvo je, da se je treba tudi sončiti znati. Našim prednikom to znanje seveda ni bilo potrebno iz povsem preprostega razloga: že tako so bili večino časa zunaj, na zraku in soncu, in to od marca dalje, tako, da se je njihova koža – oz. kar cel organizem – od začetka pomladi dalje počasi in postopoma prilagajal na čedalje močnejše sonce.

Danes pa je povsem drugače, saj živimo povsem drugačno življenje; odmaknjeno – oz. bom rekla večina kar skregano – z vsem, kar je naravno, zdravo in koristno za človeka. Ampak ne glede na to, kako kontra gre človeštvo v zadnjem času naravi – in to v vseh ozirih – narava na koncu vedno zmaga. Vedno je in vedno bo in kemikalije dolgoročno ne prinašajo nič dobrega – ne v kozmetiki, ne v prehrani, ne v “zdravljenju” (ki to v resnici ni, saj vse deluje po principu (namenoma) ustvari problem in nato ponudi rešitev).

Pa da ne zaidem preveč, se bom kar lotila teme: torej kako se pravilno sončiti, sploh ker ste mi na moje objave na Instagramu in Facebooku mnogi pisali, če res ne uporabljam nobene zaščite oz. kako, s čim se zaščitim.

Torej ponovno ponavljam, da ne uporabljam poponoma nobene UV zaščite na koži – niti na morju, niti vsak dan na obrazu.

Zakaj menim, da za vsak dan ne potrebujemo UV zaščite?

Naj ponovno spomnim, da so bili naši predniki veliko več na soncu kot mi, ker so zunaj lovili živali, nabirali in pridelovali hrano ipd., pa niso poznali kožnega raka. Kako je torej dandanes, ko večina ljudi cele dneve prebije zaprta po pisarnah in poleg tega uporablja še ZF 50 in več ob vsaki pomolitvi nosu z stanovanja, čedalje več rakavih obolenj (kožnih in drugih), pa tudi drugih zdravstvenih težav?

Vsakdo, ki ga zdrava pamet in preprosto logično sklepanje še nista povsem zapustila, bo spregledal, da se v tej računici nekaj ne izide. Nekaj menda ja delamo narobe?

Kako se zaščitim pred soncem?

Najprej naj povem, da grem na sonce vedno načrtovano in namenoma – torej se namenoma sončim. Če/ko čutim, da imam sonca za tisti dan dovolj, se preprosto umaknem v zaprt prostor ali senco.

Druga zelo pomembna stvar je ta, da ko moram biti na soncu tekom dneva, oblečem lahka oblačila iz tankih, naravnih materialov, kot so viskoza, lan in bombaž z dolgimi hlačnicami in rokavi. Prav zanimivo mi je opazovati na pol gola dekleta v poletni vročini na soncu, zavedajoč se, da je človeku veliko bolj vroče, če mu sonce sije direktno na golo kožo, kot če je le-ta prekrita z lahkim in tankim materialom svetle barve.

Ampak vsak mora sam priti do teh ugotovitev.

Kako se sončim?

Zdaj pa naj razložim umetnost sončenja.

1. Pazim, da sem pogosto na soncu ravno med 11. in 15. uro, ker se takrat ustvari največ vitamina D. Prej in kasneje se ga veliko manj. In ne, to ne pomeni, da sem vse 4 ure na soncu, ampak da poskrbim, da sem v tem času zagotovo vsaj kako uro na soncu. Ob tem naj poudarim, da je moja koža že po naravi malček temnejša – ne bi mogla biti ‘jogurt’ četudi bi želela (in nekoč sem to dejansko želela). Vi morate izpostavljanje soncu prilagoditi:
a. svojemu tipu kože in
b. podlagi, ki jo imate.

2. Izpostavljam se vedno postopoma; začnem že konec februarja, če je le vsaj 18 stopinj in ni vetra oz. čim prej, ko se lahko – in seveda okoli 12. ure, ker takrat pa sploh še ni dovolj močno sonce za kakršenkoli resnejši učinek – je pa to vsekakor priprava kože na sonce. Torej nikoli ne grem na sonce iz nič, prvič v letu enkrat julija in se ob 12h preprosto uležem na sonce. Ne – gre za postopno navajanje kože na čedalje močnejše sonce in v tem je ključ.

3. Tudi pozimi grem nekje na 2 do 3 tedne v solarij, da dobi(va)m vitamin D in hkrati ohranjam barvo (in se malo pregrejem, ker zima me ubija).

4. Ko sem na soncu, se neprestano obračam – dobesedno kot čevapčič – nikoli nisem v eni legi več kot 15 minut, ker mi je res pomembno, da dobim povsem enakomerno barvo, res na vsakem kotičku telesa. Pa tudi sicer nismo trupla, da bi kar obležali v eni pozi.?

5. Vedno uživam astaksantin in beta-karoten, ki sta naravna zaščita pred soncem in hkrati omogočita lepšo in hitrejšo porjavelost, hkrati pa je veliko manj možnosti, da dobite alergijo na sonce, če ste nagnjeni k temu (sama na srečo nisem).

Kako uživam astaksantin in beta-karoten?

Obe dopolnili uživam tekom celega leta, le da čez zimo manj (beta karoten nekje 2-krat na teden, astaksantin vsak drugi dan) in povečam vnos kake tri dni prej, preden grem v solarij.

Spomladi in poleti, ko se začnem soncu izpostavljati pogosteje, pa tudi obe dopolnili uživam redneje in sicer beta-karoten zagotovo vsak drugi dan, astaksantin pa skoraj vsak dan; ko vem, da bom šla na sonce, pa dva ali tri dni prej po 2 kapsuli na dan.

Na morju, ko sem res dosti na soncu, pa vsak dan vzamem 1 tableto beta-karotena in 2 kapsuli astaksantina. Vedno pa začnem že vsaj kak teden pred morjem, da se v telesu oz. koži nabere dovolj zaščitnih snovi.

Paket obeh izdelkov z 20% popusta dobite tukaj.

Nadalje je pomembno tudi to, kako se obrnemo proti soncu. Velika večina – po opažanjih najmanj 95 % ljudi – se na soncu obrne napačno, saj se obrnejo direktno proti soncu – a pravilno je, da se obrnemo ob strani.

To je pomembno iz dveh razlogov:

  1. Če se obrnemo direktno, nas veliko lažje in hitreje opeče, ker se nekako vse sonce upre v telo – in to sem izkusila tudi sama, saj sem ob taki legi zelo hitro dobila rahlo roza pridih na koži.
  2. Če se obrnemo ob strani, se sonce nekako drugače ‘razprši’ po koži oz. telesu in barva pride bolj enakomerna.

Zanimiv je bil tudi en dogodek, ki se mi je pripetil kake 3 leta nazaj: in sicer sem se takole sončila, ko pristopi do mene en starejši gospod – najmanj 80 let. »Kaj pa zdaj ta hoče«, sem si mislila. In me ogovori in mi pove, da je bil mornar ter da vse pohvale, da sem ena redkih, ki jih je videl v svojem življenju, da se znajo pravilno sončiti, pravilno obrniti proti soncu; ter kako krasno barvo imam.

Potem mi je še nekaj razlagal, zakaj je to tako, ampak jaz sem bila na pol zadeta od dremeža, on pa tudi ni govoril čisto slovensko in nisem najbolje razumela. Sama sem se sicer tako sončila od nekdaj – povsem intuitivno. Kakšna žalost, da sodobna “znanost” tako omalovažuje vse, kar (še) ni “znanstveno dokazano”. V zvezi z “znanstvenimi dokazi”‘ pa bi samo še delila spodnji video in hkrati opomnila, da je dandanes velika večina znanosti tam, kjer je denar – kje je denar, pa vemo (in v zdravih, zadovoljnih, srečnih in vitalnih ljudeh prav zagotovo ne; zato verjemite, da takih prav zagotovo ne želijo ustvarjati).

Mit in resnica

Pa da naslovim še nekaj neumnosti, katere sem nekoč, oprana, trobezljala tudi sama:

Kratek povzetek

Kaj je torej ključno, da nas ne opeče in pridobimo lepo in zdravo zagorelo polt?

  1. Da se izpostavljamo postopoma, začenši že zgodaj spomladi.
  2. Da postopoma podaljšujemo čas, ki ga prebijemo na soncu.
  3. Da se na soncu obrnemo pravilno.
  4. Da ne pretiravamo.
  5. Da se, ko čutimo, da je sonca dovolj ali še nimamo dovolj osnove, umaknemo v senco ali nadenemo dolge rokave in hlače ter klobuk. Lahko seveda tudi UV filtre, ampak meni bi bila to res zadnja možnost, ko ne bi imela povsem nobene druge rešitve – a ta je doslej še vedno bila.

Uživajte na soncu in v naravi – in seveda po pameti!

Deli: